Breakaway

      Se tudi vam kdaj zgodi, da si neizmerno želite pobegniti? Ta občutek je tako močan, večkrat me zmede, saj zaradi tega podvomi vase. Želim si pobegniti stran od vsega divjanja in pozabiti na vse, kar me čaka v norišnici, polni hitenja. Za trenutek se počutim celo osamljeno, čeprav me obkroža toliko ljudi, ter zapuščeno, kljub temu, da imam družino in prijatelje, ki me imajo radi. Večkrat opažam, da ljudje nimajo časa, da se bi samo za trenutek poglobili vase in spoznali globji del sebe. Mislim, da me prav to rešuje, da včasih z mislimi pobegnem drugam, ter napisem pesem ali pa le dopolnim stran v svojem dnevniku. Ali nismo prav vsi takšni? Vsi si želimo planote, na katero bi lahko stopili in zakričali na ves glas in vse se bi zaustavilo za trenutek, svet bi vsaj za ta droben trenutek izgledal drugače.
    Takrat se zavemo, da moremo stopiti iz planote, da se moremo vrniti v svet hitenja v to norišico. Zakaj? Ker nas tam čaka naša družina, prijatelji, ki nas podpirajo. Prav je da se vrnemo, ker sicer ta kratek trenutek, ki nam polepša dan, ne bi bil nič posebnega in se ne bi imenoval "pobeg".